Skozi meglo,
skozi mrak
hodim do železniške postaje.
Slišim vrane, sinice
in na drugi strani reke
je zalajal pes.
Vidim stržene pobrane koruze
in regratove cvetove.
Čutim vlago na obrazu
in kamenčke pod podplatom.
Vlak zamuja 10 minut.
Sonce počasi pivna
megleno polivko
in razširja obzorja razlogov
za mirovanje in čakanje,
za nasmeh na obrazu.
🍐🍐🍐
3) DE JURE
(nizka plača
draga palača)
kolerično bohotenje
je neverjetno hitro
predvsem pa obseženo
tudi iz dekaloga
vžganega v kamen
s strelo božjo
izpod oblakov
smo – strela jasna – pridobili
10 na satansko
šesto potenco
zakonov
ki pa menda sedaj
ostajajo kar v oblakih
domačega in še EU svoda
saj je le tako dovolj velik
za vso zvodniško sodomo
da učinkovito
zamegli pogled
na pravičnost neba
morda tudi zato traja
vsaka obravnava
na sodišču
vsaj dekado let
ko se počasi
zdesetka dokaze
in lahko na koncu
zastara vse
s sodniki
in njihovo vestjo vred
pokrito z novo inflacijo
catch the chash
zakonov
v senci mrzlice
vročih nakupov
ostajajo sodne palače
in sodne plače
edina ostanka preteklosti
uporna podivjanemu času
pravica pa ostaja
še naprej starostna slepota
ali pa vsaj
z dioptrijo -10
na enem
in dioptrijo +10
na drugem očesu
še vedno v odvisnosti
od barvne slepote
pogleda z leve
ali desne
strani
🍐🍐🍐
4) DEKAEDER
Desetkrat sem si obula te čevlje
in desetič si lepim dušne žulje.
Enim se res ne da nič dopovedat.
In tako kot desetnica odšvedram
novim bolečinam naproti.
Enim se res ne da nič dopovedat.
Besedni balast kvazi svetovalcev
je majhna desetina za rast duha.
Enim se res ne da nič dopovedat.
Mineva novo desetletje, ko vem,
da besedičenja ne potrebujem.
Enim se res nič ne da dopovedat.
Ampak za desetinko vsake sekunde
pridigajočega dneva sem res ponosna,
da se meni ne da nič dopovedat.
🍐🍐🍐
5) DESETI DAN
Odpiram mračne strani
Svojega življenja
V trugo še niso zabili zadnjega,
Desetega žebljička.
Še mi po vrtnicah diši življenje,
Ne dam se še ognju požreti!
Še stihi rojevajo se
Na mojih ustnicah,
Še vedno žlahtna poezija
Bdi nad najinimi udi.
Tu sem jaz,
Ampak, kje si ti?
Ocean se peni nad valovi ...
Bo moja rima
Našla tvoje življenje?
🍐🍐🍐
6) DESETLETJA VANJE ŠEPETAM UROK
V zametkih svita iščem drobno sled zavetja
za šepetanje pesmi neizpete,
ki plazi se od mene k tebi.
Z odtenkom nezavzete
trdnjave sloga
iz zajetja
izvirnega brloga
besed, se tam spočete
iz niča sukajo, da ne bi
obstale zamolčane, v šume vpete,
nemočne, rezervirane za desetletja.
🍐🍐🍐
7) DESETNICAHotela sem te poljubiti, misel.
Na vlažno čelo
pritisniti ti vroč pečat.
Te ne vprašati,
kje in kaj je smisel,
le solzo brez besed
spustiti ti za vrat.
A vse natanko isto je ostalo,
vsak krik kože, vsak dotik iskanj.
In srcu se ni nič poznalo,
če daje več, ko prosi manj.
V kateri temi se je dan začenjal?
V mrzlih stopalih, izgubljenih tisočkrat?
Morda te, misel, čas je le zamenjal
z Desetnico, ki šla je mimo mojih vrat.
🍐🍐🍐
8) JEDKA SAMOTNOST (podeseterjena)
Pride čas, ko Te ne najdem. Moje telo se zazdi kot veliko mesto.
V njem se zgubim - v njem Te zgubim. Ne najdem Te.
Si morda spremenil naslov? Se preselil?
Zdi se, kot da te v tem mestu ni.
In jaz lutam sama. Saj gre.
Samo bolj bedno je.
Pusto. Prazno.
Kako sem razburjena, ko slišim, da si spet naokoli.
Hiša je prazna.
Mislim, da sem hiša.
Kar bremeni doživljaj.
En dan se je skril nekam v moji sobi.
Od takrat ga nisem več videla.
On je moj najboljši prijatelj.
🍐🍐🍐
9) JUTRO
Začetek nečesa novega,
pričakovanje nečesa dobrega, lepih trenutkov,
ki pa niso vedno lepi.
Želja po boljšem jutri žene srce, da bije
in ne odneha.
ŽIVLJENJE.
Želim si biti v okvirju, omejen in na svojih
tirnicah, zdaj pa čakam na cesti brez pločnika
v nevednosti in v občutku pridušenega otrplega koraka
notranjega junaka.
Upam na jutri, da se zbudim z novim dnem,
a stežka opustim misel, da se lahko jutro zbudi
brez mene.
JADRA.
Veter me žene, potiska naprej in odbija nazaj.
9-krat padem, 10-krat se poberem. Bo vedno tako?
Kot jesen sledi poletju, jaz sledim občutkom.
LISTJE.
Pogrnil bi se, v miru zaspal, brez misli, ki me
obdajajo. Pustil bi življenju jadrati, listju
plapolati in sebi živeti.
🍐🍐🍐
10) KJE SI, KRJAVELJ
kontrola sladkorja
kontrola maščob
na gazi krvave kapljice
napitih prenajedenih pohlepnih
majhen rdeč madež ne boli
navajen si
na velike obroke
malih ljudi
ob desetem hodu specialitet
žilava hobotnica
stegne lovke v puščavo
in sesa zadnje krike
jedci
si umivajo roke
za gotovino in zagotovo
ruvajo korenine starih dreves
oljke smokve
in otroke
🍐🍐🍐
11) MOČ
Pred zoro jutra,
iščem sebe in moč,
desetič to belo noč
štejem bele kosti moje mame,
opotečem se v goli čas,
požgan in sam,
iščem svojo senco,
iščem zadnje atome moči,
pripravljen na samotno potovanje,
k ljubezni in sreči,
kot ogenj, ki je dogorel,
objet z bolečinami,
pred razbitim zrcalom,
klečim in molim,
da ogenj ne umre v ledeni vodi,
ostareli bojevnik,
nekega izgubljenega življenja.
🍐🍐🍐
12) MOJA SOBANA PONOSA
Moja sobana ponosa se sveti.
Namesto ogledal so iluzije.
Namesto očal - deluzije.
Namesto zvočnikov - strahovi
in namesto oči sram.
Moja sobana ponosa se sveti tako močno,
da oslepi tudi tvoj prostor ljubezni.
Prva stena je strah, da boš odšla.
Druga stena je zamera, ker si odšla,
tretja stena je pričakovanje, da se vrneš
in na četrti zapah.
Moja sobana ponosa se sveti - skozi zapah:
da bi morala priti,
da bi moral oditi,
da bi se moral najti,
da bi ti moral ustreči,
da bi si moral ustreči,
da bi te moral rešiti,
da bi se moral rešiti,
da bi moral, moral, moral, moral …
Čas bi bil, da že roke razprem. Moral bi.
Moja sobana ponosa boli. Mora.
Da postanem zmožen umreti,
da se zmorem darovati.
Sedemdesetkrat sedemkrat.
🍐🍐🍐
13) NAJMANJ 10-KRAT
Vse vedno je najmanj
10-krat več od česar koli,
nič pa je več kot vse,
ni nič nikoli.
🍐🍐🍐
14) NEIZREKLJIVO
misli
skrite v besedičenje
misli
kot hrošči v možganskih zavojih
minute ure dneve mesece leta
desetletja
megle in teme
z redkimi prebliski
kaj praviš
kaj sploh želiš
če pa ne izrečeš
nič nič
samo strah je
da bi beseda
o vsebini misli
spodjedla bregove
razblinila oblak
ubila
in bi ostal
en beden nič
misli
so samo bolezen
s katero je treba
živeti
ves čas
tudi ko nočeš
🍐🍐🍐
15) NEKAJ SI
nekaj si v svetlobi
ki se sipaš
skozi stene izza hrbta
na črn zaslon naslanjaš madež
skrivaš sliko
raje tvoj odsev
raje te zrcalim
nekaj si v bobnenju
tihih tipk prenosnika
tik ob sencih utripaš
ritem tipa tudi mene
ritem kot jesensko listje
nekaj si v žvenketu
ledu v zvrhanem kozarcu
zlivaš se
zaliješ mi razpoke
sok miže mezi
skok v ledeni potok
nekaj si v temenu
temeljim na tvojem stegnu
prsti polžasto pretikajo
zdesetkane lase
tehtaš vprašanja
tehtaš mojo glavo
nekaj si vseskozi
in skozi vse
sem nekaj tudi sam
🍐🍐🍐
16) PLES BESED
V srcu je črka,
vsa nestrpna čaka na druge,
da se prepletejo v ples besed,
ki skozi zlati zastor lepote
pronica v pesniški svet.
Svetli njegovo mračno tesnobo,
boža in v mir ovija utrujajočo bolečino.
V svetlikajočem se porajanju dneva,
skozi izdih poslednje desetine noči,
vneto in neutrudno vrti šelestečo krinolino.
V tem plesu nam duša vzbrsti.
V tem plesu se neskončnost rodi.
🍐🍐🍐
19) STOPAM ZA ZLATI ZASTOR*
Stopila sem za zlati zastor
in besede so kot seme
se po svetu razpršile.
Mene je ta čarna sila
vso omrežila, prevzela,
da mi je z jezika pesem,
kot kresnička poletela.
Stopila sem v čarni prostor.
In ker pesem je nesmrtna,
( pesnik je le njen oproda )
in pero plešoča vila,
ki si roko je izbrala
in plesišče iz papirja,
da bi skupaj zaplesala.
Stopila sem za zlati zastor.
V ta stekleni, krhki prostor.
Posvečeno preročišče,
kjer Poet navdih si išče.
V njem besede so vzpenjalke,
tam so glagoli, povedi
in pridevniki, ločila,
ter prislovi, obrazila.
Vstopam sem, v čarobni prostor,
kjer so luna, vile, škrati.
Kjer zanos je ves v afektu.
Svoji ljubi se udinja,
strastno, s plesnimi obrati.
A v steklenem preročišču
tudi žalost prostor išče.
In nje sestra bolečina.
Poteptana, pretepena,
kot desetnica pregnana
tu počiva od vsakdana.
Novih si moči nabira,
da lahko bi sporočila
vsem, ki bi jo poslušali,
da življenje ni potica
... v tem steklenem, zlatem zvonu.
* Srečko Kosovel:
"Skozi črke stopam za zlati zastor."
🍐🍐🍐
»Kaj vidim, dragi? Polnomasten sir?
In še močnό kalorične mesnine:
od goske in salame do slanine …« –
»Ko jé, še vsak pošten pes hoče mir!« –
»Zakaj pa, možek, si prekinil post?
To pravim iz skrbi in iz ljubezni:
debele bolj ogrožajo bolezni!« –
»Imel bi rad kak dan od posta prost!« –
»Saj hujši kot hladilna si omara,
bolnikov takšnih še zdravnik ne mara …
In kaj če preiskave bi odkrile,
da čisto zamašene imaš žile …?!« –
»Že dolgočasi me ta viža stara …
Utihni in še ti prigrizni, Mara!«
🍐🍐🍐
avstrijske Alpe, avgust 2021
22) TESNOBA ZA S SEBOJ
Iglavci, ki poraščajo pobočja. Dolgočasna, pusta pobočja, tu in tam presekana z melišči, kamnitimi
brazdami, svetle brazde v temno zeleni. Brazde, čez katere se zlivajo brezimni slapovi. V dolini –
električni rogovi. Pa kamnolomi tu in tam, kupi peska, zaprašen tovornjak. V globelih ob cesti
betonski zid, plastična cev, mrežasta ograja tu in tam – nedoločljive namembnosti, kot po naključju
razsejano, pozabljeno. Kraji, čez katere se peljemo, pravzaprav le tovarne, dolga skladišča, nekaj hiš,
morda cerkev, trgovina, polovica ponudbe je v naprej pripravljena hrana, obcestna gostilna, gostilna in
gostilničar, ki živita od mimohodov. Ustavimo se v kraju tik ob avtocestnem izvozu. Ljudska šola,
majhno pokopališče, nasnet ženski glas na železniški postaji odmeva v opustelost. Zdi se, kot da se
vlaki ne bi hoteli ustavljati tu, in avtomobili, zvoki koles na mokrem cestišču, tako hitro peljejo mimo,
kot bi bežali. Nekaj kmečkih hotelov, vsak drugi prazen, osamljena luč s hodnika preseva skozi
mlečna stekla vrat. Lastnica hotela, mož, morda skoraj odrasel sin, stojijo, sedijo na klopi v majhni
kuhinji, zvoki ljudi, ki se odzivajo na zvoke televizije. Ljudje, ki živijo od gostov enonočnic.
Te podobe, ko se peljemo mimo. Te podobe pred očmi, te podobe v budnostih med zaplatami spanca.
Te podobe in tesnoba, tesnoba teh krajev, teh ljudi, njihova osamljenost, zapuščenost. Tesnoba, ki se
seli
seli
naseli
v moje telo. Nemara pa si jo samo domišljam. Ali pa je preslikava, morda slikam vanje, v te kraje, v te
ljudi, svojo lastno tesnobo, tesnobo, ki
živi
živi
zaživi
v mojem telesu. Tesnoba, v meni tako udomačena, tesnoba, ki jo nosim s seboj, tesnoba, ki se prebudi.
Te podobe, ta podeseterjena tesnoba v budnostih med zaplatami spanca. Spanca, ki je beg.
🍐🍐🍐
23) TOLIKO DA VEŠ
skrivam se v tvojih laseh
toliko da veš
tam nekje blizu ušesa
menda tudi slišiš včasih
v sonetu
naj ga vrag pocitra
slabo se je izkazal
in v nekem desetercu
tam proti koncu
naj vsi slišijo
da nisem zmagal jaz
samo sem rime lomil
močnim obupom
krivil stihe
v breznadno obliko
kot naročeno za njo
ti pa me iščeš
v zlomljenem kozarcu
naših zaspanih svitov
v črno-belem poslikanem cvetju
brez vonja
črkuješ vtetovirane krivde
na mojih rokah
in na rahlo brišeš vrezane solze
na svojih bedrih
z listom knjige mojih pesmi
24) V OSEMDESETIH VERZIH OKOLI SVETA
Z LOVŠINKO1. Iz Radgone sva jaz in Muri
2. odplula zjutraj dol po Muri.
3. Kjer zliva v Donavo se Sava,
4. pivo že zvečer sesava.
5. Plačal on bi naj, a skop je,
6. spreva se in sam grem v Skopje.
7. Potem prestolnica Tirana,
8. kip gledam Enverja – tirana.
9. Zvečer odšel sem z busom v Varno,
10. ker bolj kot z vlakom to je varno,
11. od tam za nekaj dni v Kijev.
12. Za varnost kupim par si kijev,
13. saj odpravljam se v Grozni,
14. pretijo tam tatovi grozni.
15. Strah me je puščave Gobi-
16. enak si hitro suhi gobi.
17. Plašen sem in stisnem danko,
18. naprej grem raje z brhko Danko.
19. Ko pristaneva na Javi,
20. radio naju najavi,
21. da se naju ne bi bali,
22. kot značilno je za Bali.
23. Čez nekaj dni polet v Čile,
24. kjer čakajo nas mule čile,
25. od vročine vse se lima,
26. še daleč je pred nama Lima.
27. Med ježo stalno se baha mi,
28. da drugi dom so ji Bahami,
29. prvi dom da ji je Švica,
30. tam pere keš, pa večkrat švica.
31. S Tobaga plujeva do Bresta,
32. kjer leževa v senco bresta.
33. Tam srečam znanca iz Beljaka,
34. ki, kot spomnim se, ne je beljaka,
35. odkar nekoč je padel v komo.
36. Ko bil na jezeru je Como
37. spotoma na poti v Jajce,
38. pokvarjeno zaužil je jajce.
39. Podoba prava bil bi osla,
40. če skočil ne bi še do Osla.
41. Pridružim tam se nekem Turku,
42. odplujeva iz Osla v Turku,
43. a kmalu odpotujem s Finske,
44. ker je fant olike svinjske-
45. ker stalno na vse grlo riga,
46. sam na vlak grem Lahti – Riga.
47. S kolesom pot uberem poljsko,
48. v Nemčijo brzim čez Poljsko,
49. a pot konča se mi na Odri,
50. zapró mi pot zidarski odri!
51. Zagazim tam v svežo malto-
52. mar bi bil odšel na Malto!
53. Preplavam Odro, grem na Saško,
54. obiščem v Dresdnu znanko Saško.
55. Domačega želim že praga,
56. ko rečem si: še lepa Praga!
57. Odidem tja- glej, svet je mali-
58. srečam Murija in z njim grem v Mali!
59. Dežele me lepota gane
60. in daleč ni od tam do Gane,
61. bilo pa bi naravnost togo,
62. če ne bi šel iz Gane v Togo.
63. Tam pa prilika izjemna-
64. nazaj leti avion iz Jemna.
65. Zbolim v Sani, dobim katár,
66. grem na zdravljenje v Kátar.
67. Tja potujem skozi Oman,
68. kjer letuje Jože Oman,
69. na rano v Dohi dajo gazo
70. in s karavano greva v Gazo.
71. Letela iz Gaze sva v Bar,
72. zavlekla se v luški bar,
73. in plula zjutraj proti Puli.
74. Viharno je, oblečem puli,
75. od hudega kot stena bled
76. hočem videti še Bled.
77. Ko blizu zadnja je postaja
78. pri srcu mi toplo postaja.
79. Na Bledu usedeva se v taxi,
80. taksistu rečem: »Gornja Radgona!«
🍐🍐🍐
